Določene bolezni je mogoče prepoznati po vonju veliko prej, preden izbruhnejo. Ker lastnega vonja ne moremo prepoznati, prosite partnerja ali sodelavca, da vam po pravici pove, kakšen vonj oddajate. Ta informacija vam lahko veliko odkrije o vašem zdravstvenem stanju in celo pomaga pri preventivnem zdravljenju.

Sodobna znanost se trudi, da bi razvili elektronske nosove, ki bi bili celo tako natančni, da bi vam lahko v samo nekaj sekundah postavili diagnozo potencialno nevarnih bolezni. nekateri že svarijo, da bodo splošni zdravniki prihodnosti v resnici kioski podobni današnjim fotografskim. Ali res?

Dokler se to ne zgodi, razvoj dovolj zanesljivega elektronskega nosu pa bo še tudi trajal nekaj časa, si lahko pomagate z naslednjimi napotki:

• Sladkorni bolniki imajo pogosto vonj po acetonu.
  
  
• Obolela jetra povzročijo vonj surove ribe.
  
  
• Za rakave bolnike je značilno, da imajo sami občutek, da oddajajo neprijeten vonj, čeprav lahko nos z izostrenim vonjem prepozna vonj po razpadajočem mesu. Pri raku je potrebno poudariti, da ta vonj sploh ni izrazit in ga zelo težko prepoznamo.
  
  
• Shizofreniki oddajajo vonj po kisu.
  
  
• Okužbo s tifusom prepoznamo po vonju sveže pečenega kruha.
  
  
• Bolniki z rumeno mrzlico oddajajo vonj po mesu.
  
  
• Ljudje s težavami bezgavk oddajajo vonj po pivu.
  
  
• Rak na jajčnikih, deloma tudi na prsih spremlja vonj po gnilih jajcih.
  
  
• Parkinsonova bolezen ima vonj po stari prepoteni majici.
  
  
• Miši je mogoče natrenirati, da presenetljivo natančno zavohajo Alzheimerjevo bolezen, ki jo spremlja vonj po urinu.
  

Ob koncu dodajmo še to: zjutraj, ko pridemo iz kopalnice celi nadišavljeni, lahko iz vonja (če spadate v skupino uporabnikov, ki hitro menjavata glasbene stile), nam vonj ne pove veliko. Če pa majico, ki ste jo imeli oblečeno cel dan, povonjate naslednji dan, boste na njej laže prepoznali gornje in še kakšne bolezni.

Človek lahko prepozna 10.000 različnih vonjev, kar je 4-krat manj, kot psi. Poleg tega pa je naš nos 80-odstotno zanesljiv, pri psih pa je ta številka več kot 99 odstotkov.