Merima se je rodila med vojno v BiH leta 1995. Leta 1999 je prvič izgubila zavest, zdravniki pa so ji postavili diagnozo: epilepsija. Ker se ji je izguba zavesti pojavljala vse pogosteje, zdravniki pa so le menjavali zdravila proti epilepsiji, so jo po enem letu prvič poslali na slikanje glave. Sicer so našli majhen tumor, a so o njem zapisali, da je v mejah normale, in nadaljevali z zdravljenjem epilepsije.

Merima je na približno dva do tri mesece še naprej morala v bolnico zaradi izgube zavesti. Stanje se ni spremenilo vse do leta 2005.

Šele marca 2005, ko se je spet zgodil eden od napadov, so ponovno naredili pregled glave z magnetno resonanco. Končno so potrdili diagnozo: tumor na možganih.

Potrebna je bila takojšnja operacija, ki pa so jo zaradi zahtevnosti naredili v Ljubljani (poseg je vodil priznan nevrokirurg dr. Vinko Dolenc).

Čez dve leti se je tumor ponovil.

Drugo operacijo so avgusta 2008 opravili v Hannovru, operacijo pa je vodil dr. Sammi Madjid. žal pa se zgodba tu ne konča.

Leto dni po drugi operaciji se je zdravje Merime spet poslabšalo. Zdravniki v Nemčiji in tudi Ljubljani so starše prepričevali, da na roentgenskih posnetkih ne gre za tumor, pač pa sence rezov po operaciji, a deklica je kar naprej izgubljala zavest in bila že povsem izčrpana.

Spomladi 2010 je bila potrebna nujna operacija, ker je Merima padla v komo iz katere se ni več prebudila. Kirurgi v Beogradu in Zagrebu so dvignili roke. Nihče si ni upal narediti še tretjega posega. Merimi so bile štete minute. Naposled se je dr. Mirsad Hodžiæ iz Tuzle vendarle opogumil, čeprav ni imel vseh potrebnih inštrumentov. Dan po operaciji so se pojavile močne možganske krvavitve, življenje Merive je dobesedno viselo na nitki. V dveh dneh je bila potrebna že druga operacija.

Merima se je tretji dan prebudila iz kome.

Dr. Hodžiæ je uspel odstraniti večji del tumorja s čimer je nedvoumno podaljšal deklici življenje, ni pa je uspel pozdraviti. Dva tedna kasneje so jo premestili v Zagreb, kjer sta 12. aprila 2010 že peti poseg na možganih opravila dr. Pavle Miklič in dr. Josip Raladino.

Le redki so verjeli, da bo Merima preživela še tretjo tako težko operacijo v tako kratkem času.

Merima je vzdržala tudi to, a diagnoza je bila kruta: odstranili so ji tumor najtrdovratnejše vrste, a doslej ni še nihče živel dlje kot 14 mesecev, ko se ta vrsta tumorja običajno ponovi.

Ko je oče vprašal zdravnike, kaj lahko naredi, so priznali, da za to vrsto tumorjev ne obstaja zdravilo. Merima naj je kar ima najraje, naj počne, kar ima najraje in sprijazniti se bo treba z najhujšim.

Sredi leta 2010 so začeli s kemoterapijami.

Merimini družini ni preostalo drugega, kot da se obrnejo na alternativne zdravilce.

S hrano nad tumor

Merimin oče je med operacijo v Zagrebu od mnogih slišal, da se zdravijo s petrolejem (več o zdravljenju s petrolejem v prispevku Res petrolej zdravi raka, a nam politiki in farmacevti to prikrivajo?. Slabše, kot je, ne more biti, si je mislil in začel dajati deklici vsako jutro na tešče po žličko petroleja. Telo je potrebovalo nekaj dni, da se je navadilo nanj, po enem tednu pa je Merima dobila petrolej zjutraj in zvečer.

Iz prehrane so popolnoma črtali rdeče meso, sladkor, vegeto, rdečo papriko, Merima je jedla samo ekološko pridelano hrano.

Dva meseca kasneje so prekinili s kemoterapijami zaradi izčrpanosti. Zdravniki niso verjeli, da bo deklica preživela naslednjih 6 mesecev.

Najtežji je bil junij 2010. 7. junija je Meriva padla v komo, zdravniki pa so ji uspeli stabilizirati stanje šele 16 dni kasneje.

Merimo so poslali domov, starši pa so iz obupa spet začeli z zdravljenjem s petrolejem, čeprav je bil dekličin imunski sistem povsem uničen.

Poleg petroleja so ji začeli dajati še v med zmešan ingver, limono in kurkumo. Od priznanega bosanskega zdravilca Ive Trogrliæa so dobili še mešanico čaja iz sezama, origana, rožmarina ter še kopice drugih sestavin.

In takrat se je zgodil prvi majhen čudež.

Iz rane, ki je ostala po operaciji v Zagrebu in se eno leto ni zacelila, je nehala teči kri. Za starše je bil to znak, da so na pravi poti.

Merima danes

Deklica je med tem zaključila srednjo trgovsko šolo. Še vedno je na dieti, a ne več tako strogi. Njen vsakodnevni jedilnik sestavljajo olivno olje, ingver, med, velike količine limone, lan in predvsem kurkuma. Zaradi dolgoletnega zdravljenja na predelu tumorja nima las, to pa je tudi edina stvar po kateri se Merima razlikuje od vrstnikov.

Njeno zdravje je brezhibno, čeprav še vedno jemlje zdravila za krepitev imunskega sistema, a na nobenih slikah ni sledu o tumorju. Seveda je težko zaključiti s tezo, da je Merima ozdravela samo zaradi petroleja in zelišč, je pa vsekakor za pozdravit odločitev Meriminega očeta Senada, da zgodbo, znanje in izkušnje, ki so jih pridobil na tej trnovi poti, deli z vsemi, ki imajo iste težave.

Senad Mujkiæ z družino že vedno živi v Tuzli in velja za enega največjih bosanskih humanistov. Njegov epski 15-letni boj za Merimino zdravje je postal predmet vrste svetovnih medicinskih raziskav, predvsem pa je za mnoge zadnja rešilna bilka. Senad je vsem pomoči potrebnim na voljo na telefonski številki 00387 61 143 433, vsem medijem, ki povzemajo zgodbo njegove družine, pa pove enako: "Prosim vas, napišite, da sem jo pozdravil s petrolejem. Tumorja ni več! želim, da vsi izvedo za ta recept."