Nov slovenski zakon o uporabi hrane s pretečenim rokom uporabe je tipičen primer slovenskega nerazumevanja problematike. Samo zato, da bi bili všečni, smo Nizozemsko-Švedski predlog posvojili, dodali še malo principa "bolj papeški od papeža" in nastalo je skupocalo, ki ga EU uporablja za slab vzgled, kako se ne sme ravnati. A najprej začnimo s statistiko ...

Ko je zakon stopil v veljavo, se je pojavil podatek, da povprečen Slovenec na leto zavrže 90 kilogramov hrane, kar je približno četrt kilograma na dan. Seveda je ta števila pretirana in izkrivljena, ker 80 % hrane zavržejo trgovine, 7 % zavržejo gostilne, hoteli ... Realna številka zavržene hrane je tako "samo" 11,7 kg ali 32 gramov na dan. Pa še pri tem moramo upoštevati, da je 70 % zavržene hrane mlečnih in mesnih izdelkov, ki jim je rok uporabe dejansko pretekel in bi bilo uživanje nevarno za zdravje.

Ko številke pogledamo pod drobnogledom, vidimo, da Slovenec v resnici zavrže na dan samo 9 gramov take hrane za katero bi lahko veljal zakon o podaljšanju roka uporabe.


Kaj predlagajo Skandinavci?

Glavna pobudnika iniciative o podaljšanju roka uporabe sta Nizozemska in Švedska. Njun predlog govori, da bi oznako uporabe odstranili iz izdelkov, ki po pretečenem roku ne izgubijo hranljivost. Ste se kdaj vprašali, kako riž ve, kdaj je pretekel rok trajanja? Ali pa moka, sladkor, kava?

Dejstvo je, da se vsa hrana na trgovskih policah spreminja, četudi je pakirana v vakuumski embalaži. Tako denimo za kavo velja, da je rok trajanja določen s tem v kakšnem času kava izgubi tretjino arome in okusa. Vakuumsko pakirana kava drži okus 2 leti.

Originalni predlog tako v nobeni točki ne velja za vsa živila. V Sloveniji pa. Originalen predlog zelo natančno definira pod kakšnimi pogoji se (pro)daja hrana s pretečenim rokom. V Sloveniji ne. Na Nizozemskem in Švedskem je to še vedno predlog, v Sloveniji pa realnost.

Morda bi bilo dobro, če bi kdo našim politikom povedal, da so v službi ljudi in ne trgovcev.